Blog post

Kdo pa si ti v resnici?

Zadnja nedeljo je bil čas za odklop. S prijateljema smo se odpravili v hribe. Naš cilj je bil Tolsti vrh, a jaz sem se zaradi zelo zahtevne poti na Kriško goro odločila, da počakam kar tam, uživam v naravi, kaj dobrega pojem in si spočijem glavo.

Všeč so mi trenutki, ko okoli mene ni poznanih ljudi. Ta čas odklopim vse misli o domu, službi, in si vzamem čas zase. Nekaj časa le opazujem naravo, sem ter tja tekajoče zverinice in ljudi. Moje oči begajo med množico ljudi in  pogosto se mi zgodi, da se oči ustavijo na določeni osebi. Opazujem njeno početje, govorjenje in si ustvarjam sliko njenega življenja. Velikokrat me zanima kaj se skriva za njihovo podobo in besedami.

20170409_125056rfhhjjjj

Med misli mi je prišel dogodek iz preteklih dni, ko sem bila v družbi nekaj mladih, sicer starejših od mene. Ko sem jih opazovala, sem se razmišljala kaj so postali skozi leta odraščanja. Veste v času najstniških let, ko iščemo samopotrdive, počnemo to in ono, da bi nas družba sprejela kot superheroje tega sveta. Gotovo se spominjate takšnih in drugačnih trenutkov, ki ste jih storili za občutek pripadnosti in bi jih sedaj obrnili drugače. A takšno je pač življenje. Z odraščanjem se spreminja pogled na svet, razmišljanja in dejanja.

A nekateri iz vsega, kar se jim je zgodilo, ne potegnejo ničesar. Obstanejo na tej točki.  V teh mladih moških sem videla prav to. Prazno besedičenje večkrat kliče po vzklikih navdušenja zbrane družbe, ki bi jim popihali na dušo in jim dali vedeti, da so pravi frajerji tega planeta. Ko jih poslušam in jih pogledam v oči, vem, da niso srečni. Globoko v sebi celijo rano. Bojijo si zaupati, izpovedati kaj čutijo, ker to ne bi bilo podobno liku, ki ga poosebljajo. Izložba tega sveta lutke s polomljenimi nogami pospravi v škatle in jih zapre v dolgočasna in zaprašena podstrešja.

V pogovorih se pojavljajo vedno eni in isti vzorci, ki so že sila dogločasni. Ko jim postaviš vprašanje, ki napeljuje po odgovoru z vključevanjem njihovih čustev, obnemijo brez odgovora, ali pa odgovorijo na hitro brez kakršnegakoli smisla. Razloge najdem v današnji modernizaciji vsega. Izražanje naših občutkov je postalo zelo poenostavljeno. Ljudje svoje občutke izrazimo preko lajkov, srčkov in ostalih emotikonov na družabnih omrežij in virtualni komunikaciji.

Kljub moji zavzeti uporabi mobilnih naprav, kritično ocenjujejm njihovo uporabo. Ko z velikim navdušenjem ustvarim sliko o osebah s katero sem v pretežni meri komunicirala preko virtualnih sporočil in končno dobim priložnost, da se usedem z njimi na kavi ali kjerkoli jih že po naključju srečam, me velika večina totalno preseneti. Iz vseh možnih orodij, ki so jim na voljo, izoblikujejo super podobo, a ko jih spoznaš, pred teboj sedi čisto poplnoma nova oseba, ki brez čustvene palete simbolov in že vnaprej testiranih besednih zvez ni sposobna komunikacije skozi katero bi odsevala njihovo osebnost. Ko jih gledam v oči se sprašujem, ali so krivi sami, ali je kriv naš nori svet, ki je ljudem odvzel sposobnost pristne komunikacije in čustvovanja.

 

By Jutranjica

Prejšnja objava

Naslednja objava

2 comments

  • Nataša

    11/04/2017 at 22:30

    Žebljica na glavico. Vse res.

    1. jutranjica

      12/04/2017 at 11:56

      Tako ja.

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Privacy Preference Center

Necessary

Advertising

Analytics

Other