Blog post

NAŠA SUPER HRANA

 

Kdo bi se mislil, da bom hrano doživljala kdaj tako kot sedaj. Včasih se mi je zdelo pomembno le, da jo je dovolj. Čim več. Rada sem jedla, a drugače kot sedaj. Prisegala sem predvsem na mastno in hitro hrano, sladkor, sladkor in še enkrat sladkor. Potem mi je kliknilo, da mogoče ne gre več tako naprej. Začela sem jesti drugače. Začela sem razmišljati o hrani. Kakšne so sestavine, kako je pripravljeno, kako na čim bolj zdrav način pripraviti čim bolj okusno, in kar se mi je zdelo takrat najbolj pomembno, kako vse skupaj deluje na moje telo.

 

 

 

 

Spoznavala sem nove okuse, kot otrok, ki se navaja na nekaj čisto novega. Nisem bila pristašica zelenjave. Sploh pa ne zelene zelenjave, no razen solate. Začela sem z zeleno papriko, nadaljevala z bučkami…

Začela sem jesti paradižnik. Gotovo gre zahvala sodelavcem, profesionalnim kuharjem, ki so ga na nek način dobro pripravili..

In jajca. Skozi moje grlo je lahko do tedaj spolzelo le umešano jajce, ki sem ga toliko prežvrklala, da skoraj ni bilo mogoče zaznati kaj beljaka. Po njem se mi je zares obračal želodec. Zdaj, zdaj pa ga obožujem.

Če si dovoliš, se lahko marsikaj spremeni. Postajala se vedno bolj ponosna, ko sem začela ugotavljati, da postajam prava vsejedka. V tem obdobju, sem dajala pozornost predvsem, da je hrana čim bolj nepredelana, takšna kot je. Cela živila. Zanimali so me trendi v svetu zdrave prehrane. Superživila. Živila, ki so zakladnica zdravja..

Udeležila sem se kulinarične delavnice Tereze Poljanič s katero smo govorili veliko o fermentirani hrani, o izdravi hrani, superživilih. Kar mi bo poleg vseh dobrot ostalo v spominu, so bile njene besede. Posebej se mi je zasidralo v srce, ko je spregovorila o superživilih, o super hrani. Vsi se ženemo za tako imenovanimi živili, ki bodo povzdignila naša življenja na najvišjo raven, a se ne zavedamo, da je ta super hrana tista hrana, ki raste na naših tleh. Npr. kaj pravite na repo, ali zelje mogoče?

Naša telesa so prilagojena na hrano, ki lahko uspeva na naših tleh. Torej lokalno pridelana hrana, tista, ki raste v našem okolju, ima največ kar tisti trenutek lahko damo svojemu telesu.

Takrat sem začela razmišljati. Kaj vse imam doma pa tega niti ne cenim oziroma se ne zavedam.  Imeti doma vrt in si vsakdan odtrgati svežo zelenjavo, nabrati sadje. Domača jajčka, mleko. Saj to je luksuz. Sedaj se počutim kot v sedmih nebesih in si rečem, da sem res ena izmed srečnežev tega planeta.

In vsakdan znova razmišljam o tem, kaj bo, ko se moja pot obrne mogoče kam drugam, bom imela svoj vrt, bom našla lokalne predelovalce pri katerih bom našla dobrote… Takšna vprašanja me zato vzpodbudijo, da v tem trenutku cenim vse to kar imam še veliko bolj.

Dragi moji, bodite hvaležni, veseli, ko se vračate na poti domov s tržnice ali od kmeta in naj bo trenutek, ko iz vrta izruvate svežo solatko brezčasen.

Dober tek,

Vaša Jutranjica.

 

 

By Jutranjica

Prejšnja objava

Naslednja objava

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Privacy Preference Center

Necessary

Advertising

Analytics

Other