Tudi ti deževni dnevi imajo poseben čar. Včeraj so me neizmerno osupnile bele meglice. Ko sem se vsedla v avto, sem jih na svoji desni opazovala kako so se počasi premikale in ustvarjale pravo pravljično deželo. Spominjale so na prizor iz kakega filma. Ampak ne, ni bil film, ne pravljica, vse to je bilo res.

Večkrat, ko si takole ogledujem našo lepo pokrajino, se vprašam, ali naše oči to sploh zares vidijo, ali se sploh zares zavedamo na kako lepem koncu sveta živimo.

Osrečijo me stvari, ki se marsikoga še dotaknejo ne in zato mi je tudi vsa ta čudovita narava tako prirasla k srcu. Z avtom sem se bližala svojemu cilju, bila sem vesela, ker jih bom zopet videla. Njih, čudovita bitja na štirih nogah. Obiskala sem Ranč Luže. Pravzaprav sem skočila pogledat, kako je z mojo sestro, ki je ravno skrbela za konje. Dež ji ni prišel do živega, zato sem si vzela čas za sprehod po ranču in uživanje v naravi.