Blog post

Zaspi deklica

Ura je 8.00 in prispela sem. Domov. Iz službe. Trinajst ur. Lepa številka. Na poti sem se ustavila še na bencinski črpalki in natočila gorivo. Sebi, ne avtu. Dvojno. Kavo prosim lepo.
Sedaj ležim v postelji. Ugotavljam, da me ta dnevniški zapis pomirja in me rahlo uspava, pa ne zato ker bi me to morda dolgočasilo. Še zdaleč ne. A očitno funkcionira. Moje telo se umirja in pripravlja na počitek.
Ko sem se po današnjem delavnem dnevu vračala nazaj domov, se je v meni bil boj utrujenega telesa z glavo, ki je ves čas govoril, da moram ostati pri zavesti in varno pripeljati domov. Včasih je to res hudičevo težko. Oprostite izrazu.
Srečno sem prispela in zapeljala zelenega polčija v njegov domek, obrnila ključ in s težavo iztopila z avta ter si potihem zaželela, da bi me kdo kar odnesel v posteljo.
Soba pozdravljena. Razložim stvari in se zleknem na posteljo. Končno! A sedaj, se moje telo kar naenkrat predrami. Kot da ne bi bilo nič. Kot da sem ravno odspala celo noč. Bi rekli: vsakič ista pesem. Ali bom spet pograbila telefon in začela prebirati vsa možna socialna omrežja, brskala za receptom nedeljskega zajtrka? Ne, danes pritisnem tipko “new post” in vam povem kaj mi roji po glavi.
Bil je lep, zabaven in pester dan oz. prvi podopustniški dan. Stari obrazi, ki sem jih čeprav sem se imela čisto fino, kar malo pogrešala. Sem jih, čisto zares. Tisto, ko nekako čutiš da pripadaš tja.
Jutranja kavica, pozdrav dragih sodelavcev t.i. dvorskih norčkov, štafetni tek s sodelavkami in nato še čisto pravi ta zaresni delovni dan na poroki. Pika. Ura je 9.07. Sladke sanje Ana, vam pa želim čudovito nedeljsko jutro.

P.S. Deževno je, a je prav zaradi tega posebno. Čudovite bele meglice, ki sem jih opazovala na poti domov…. Dobro jutro, Slovenija.

By Jutranjica

Prejšnja objava

Naslednja objava

Leave a comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Privacy Preference Center

Necessary

Advertising

Analytics

Other